Naše čebelarstvo ima že dolgo tradicijo. Dolga leta je bilo to čebelarstvo z 20, 30 družinami. Živeli smo v Litiji, v bloku. Imeli smo čebelnjak za 36 panjev, zraven je bilo majhno skladišče za najnujnejše. Čebelarili smo tako, kot večina čebelarjev – prostora je bilo vedno premalo, zato smo potikali orodje in opremo po vseh razpoložljivih kotičkih, največ po garaži.
V Sužidu smo imeli soseda, ki je tudi imel čebele in z Dušanom sta se dogovorila, da jih tudi mi lahko pripeljemo. Tako smo pripeljali 3 družine, ker se je odločitev izkazala za dobro pa smo pripeljali še 7 panjev, in sicer na lipovo pašo. Jeseni smo pustili čebele kar v domačem kozolcu. Ob jesenskem krmljenju pa nam je, zaradi pozabljene sveče, pogorel čebelnjak v Litiji in v njem 20 družin ter ves čebelarski pribor.
Takrat smo začeli vse znova. Intenzivno smo širili naše čebelarstvo, poizkusno smo naselili nakladne panje, poizkusili smo se tudi v prevozništvu, možna je bila registracija kmetijske dejavnosti (kmet – čebelar), ki smo jo takrat izkoristili za zaposlitev Dušanove žene Marije.
Še vedno pa smo živeli v Litiji, naše čebelarstvo pa je bilo 180 km stran!
Odločitev o tem, ali ostati v mestu in hoditi v službo ali se preseliti “bogu za hrbet” je bila težka. Zmagale so čebele. Nikoli nam ni bilo žal!
Danes čebelarimo z več sto družinami. Pridelujemo med in prodajamo družine.
Oba, Dušan Žunko in Marija Sivec sva v letu 1999 naredila izpit za ČEBELARSKE MOJSTRE in sva tako postala dva od prvih 24 čebelarskih mojstrov v Sloveniji.
